Otočje Galapagos v Tihem oceanu, okrog tisoč kilometrov oddaljeno od celinskega dela Južne Amerike, je polno pisanih edinstvenih živali. Arne Hodalič ga je odkrival s slovensko odpravo pod okriljem revije National Geographic Slovenija.
Deset dni so preživeli med vulkanskimi otoki ter fotografirali življenje na njih. Na peščeno beli obali otoka Santa Cruz so si ogledali gnezdišče morskih želv, v notranjosti črnega otoka Santiago pa opazovali morske leve. Življenje je živahno tako na kopnem kot pod gladino morja.
Te pisane trenutke si lahko ogledate v Arnejevih fotografijah, spodaj pa preberete njegov odlomek iz dnevnika potovanja.
Ponedeljek, 25. oktobra
Danes popoldne smo se potapljali ob otoku Rabida. Voda že kot običajno: ledenica! Najbrž me že dolgo ni tako prezeblo kot prav na šnorklanju v galapaških vodah. In to točno na Ekvatorju! Na ladji sicer trdijo, da je letos najhladnejša voda v zadnjih petdesetih letih, a jim ne verjamem kaj preveč. Je pa to dober izgovor, saj so potapljaške obleke, ki nam jih posojajo, veliko pretanke. Tadeja si je nataknila kar tri (!!!), spodaj si je oblekla še kombinezon iz lycre, pa je v vodi komaj zdržala kakšnih dvajset minut. Potem pa nazaj na čoln, kjer bi ji prav prišel gumijast ustnik, ki ga uporabljajo boksarji, saj je bilo njeno zobovje zaradi šklepetanja v resni nevarnosti. Na ladji zagotavljajo, da ima voda sicer osemnajst stopinj, a po mojih izkušnjah jih ni imela veliko čez petnajst. Smešen občutek, ko plavaš v trimilimetrski neoprenski oblekici s kratkimi rokavi in kratkimi hlačami, tik ob tebi pa se potapljajo pingvini in morski levi, obloženi z nekaj centimetrov debelo plastjo maščobe. A pravzaprav je to tisto, kar dela galapaške otoke tako posebne... Ledeno mrzel Humboltov tok, ki v tem letnem času oblije otočje in ga ohladi, priteče ob južnoameriški obali prav z Antarktike. Zato tu živijo pravi prebivalci arktičnih voda, kot so pingvini, morski levi, orke, kiti in cela vrsta ptičev, ki prebivajo v polarnih krajih. Ko ga v januarju odrine toplejši tok, ki prihaja iz Srednje Amerike, najverjetneje vse te živali malo stisnejo zobe in se potijo, zato pa se za nekaj časa toliko bolje godi koralnim grebenom in njihovim prebivalcem. Dva popolnoma različna svetova si tu stojita drug nasproti drugemu in se neuspešno borita za že vnaprej izgubljeno bitko prevlade.
Ti otoki, več kot tisoč kilometrov oddaljeni od najbližje obale, so že od nekdaj predstavljali velik izziv predvsem za naravoslovce, saj so prav izolacija in posebne klimatske razmere na otočju ustvarile pogoje za nastanek enkratnih živalskih in rastlinskih vrst. Več kot devetdeset odstotkov jih je endemitov in prav nič čudnega ni, da se je prav tu Charlesu Darwinu porodila ideja o evolucijskem nastanku vrst. Večina živali se človeka prav nič ne boji in lahko se jim približaš na dotik, kar seveda ni dovoljeno, je pa zelo toliko bolj mamljivo… A o tem kdaj drugič. Zvečer spet super večerja (v flisu in s kapo) na zunanji palubi naše ladje, ponoči pa nas čaka plovba do sidrišča Tagus Cove na otoku Isabela, ki so ga od nekdaj uporabljali pirati in kitolovci.