V časopisu DELO je bil 22.6 2010 objavljen komentar k Arnejevi razstavi KUBA- Brez samocenzure. Preberete si ga lahko spodaj.
Arne Hodalic, z razstave Kuba – Brez samocenzure
Ocena Fotografska razstava
Upočasnjeni ritem fotografiranega časa
Vladimir P. Štefanec
Arne Hodalic: Kuba – Brez samocenzure
Mestna galerija Ljubljana 2
20. 5.–27. 6. 2010
S Kubo se v Mestni galeriji ne srečujemo prvič, pred dobrimi tremi
leti so tam gostili razstavo Čakalna vrsta, na kateri smo lahko
spoznali izsek iz delovanja v domovini in emigraciji živecih
kubanskih ustvarjalcev z različnih področij, tudi fotografov. Šlo
je za raznolik in večplasten vpogled v umetniško odzivanje na
tamkajšnjo sodobno stvarnost, razpeto med visokoleteče politične
parole in poudarjeno prizemljeno vsakdanje življenje, za katerega se
zdi, da je v nekakšnem permanentnem zastoju, sprijaznjenem čakanju
na kakršen koli premik, spremembo. Tisto je bil pogled od znotraj, pri
razstavi našega znanega fotoreporterja Arneta Hodaliča pa gre za oko
in objektiv tujca, obiskovalca, opazovalca. Splošni vtis obeh razstav je
kljub temu precej podoben.
Fotograf nam večinoma ponudi vsakdanje, ulične prizore z
nakljucnimi mimoidočimi, značilno arhitekturo in za tisto okolje
neizbežnimi ameriškimi avtomobilskimi oldtajmerji. Ti so pomemben
motivni element, saj ne vidimo le zunanjosti mnogih od njih, ampak je
kar nekaj fotografij posnetih tudi iz njihovih notranjosti, nekatere med
vožnjo, druge med postanki, vse pa poudarijo razdaljo med človekom
za fotoaparatom in onimi pred njim.
Hodalič očitno preži na tiste odločilne bressonovske trenutke, ki naj
bi bili nujni za nastanek res dobrih posnetkov, hkrati pa ga, kot kaže,
privlačijo tudi nekateri specificni motivi, kot so na primer tisti z
okenskimi, vratnimi in ostalimi rešetkami, ki so nanizani na zacetku
razstavne postavitve. Po eni strani ta dela pričajo o značilni podobi
tamkajšnje urbane krajine, o stopnji (ne)varnosti življenja v njej, ob tem
pa včasih delujejo tudi kot preproste, lahko razumljive metafore (dekle
z rokami skozi rešetke, ptic v kletki …).
Avtor ustvarja v klasični analogni črno-beli tehniki, na fotografijah
večjih formatov je opazna zrnatost, svetlobni prehodi so pogosto
mehkejši, kar vse prispeva k specifičnemu, nekako upočasnjenemu
ritmu teh stvaritev in temu primernemu vtisu o poudarjeno počasnem
toku fotografiranega časa, življenja. Fotograf je uspel ujeti nekaj
poetičnih podob mesta (Havane?) ob morju, oblačnega neba nad njim,
ki jih s kakšnim detajlom (kočija) prestavi v zunajčasno dimenzijo, iz
nekaterih del pa je mogoče razbrati tudi izkušnje, izdelan občutek
fotografskega profesionalca in poznavalca teorije fotografije.O tem na
primer pričata posnetka (fotografije so nenaslovljene) z moškim,
slonečim v osvetljenem izrezu vrat ob nočni ulici, in tisti z morda najvec
presežka, na katerem med drugim vidimo skupino z vodo napolnjenih
vaz razlicnih oblik in velikosti, z vsemi pripadajocimi odsevi in lomi
svetlobe, in ob kateri se spomnimo fotografskih raziskovanj predmetov
iz dvajsetih in tridesetih let dvajsetega stoletja (na primer Alberta
Renger-Patzscha).
Fotografije v drugem razstavnem prostoru so manjših formatov,
izdelane na grobo obrezanem papirju in obrobljene s tušem, kar jim
daje vtis starinskosti ter hkrati poudari vtis o njihovi avtentičnosti. Med
njimi se zdijo zanimive kompozicijsko in vsebinsko posrečen posnetek s
sopostavitvijo delov pokončnega spomenika, zastave in palme v vetru,
ki s prepletom družbenih in naravnih elementov vzpostavlja nek širši,
cezčloveški kontekst tega karibskega otoka, pa močna fotografija
opustele ulice z značilno kolonialno arhitekturo v dežju, medtem ko
vsebuje tista z morsko zvezdo pred valovi morda kar preočitno politicno
metaforo.
Brez politike na razstavi seveda tudi sicer ne gre, v tem smislu pa
prevladujejo posnetki z javnimi in zasebnimi rabami znanega
Kordovega portreta Cheja Guevare, ki jih na Kubi ne manjka. Te padejo
v oko predvsem obiskovalcu, domačini pa jih najbrž skoraj opazijo ne
več, in z njihovim večkratnim ovekovečenjem Hodalič še enkrat izpriča
svoj položaj opazovalca od zunaj, hkrati pa gledalca napelje na misli o
življenju nekega mita, k utrjevanju katerega je poudarjeno prispevala
omenjena fotografija. Zgovorno je delo s prazno, razdrapano
notranjostjo nekega anonimnega prostora, domiseln tematski sklop z
na vetru sušecimi se srajcami, »brezčasen« interier s pianinom.
Podnaslov razstave (Brez samocenzure) daje nekoliko dvoumno
sporočilo, zato se zdi odvec.
 |