Izlet v Teheran se je pričel odlično z DHL paketom iz Slovenije, ki je med drugim vseboval tudi novo bančno kartico. Slaba stran tega je, da je v Iranu ta kartica neuporabna, saj je, zaradi mednarodnih sankcij, v Iranu sprejemljiva izključno gotovina. Naslednji dan so bile na vrsti ambasade in vize. Tu so se stvari pričele komplicirati in ustavljati. Edina izjema je naše veleposlaništvo kamor sem se zatekel po pomoč in pa na prijeten klepet ob kavi z gospo Natalio Al Mansour, našo odpravnico poslov. Slišati slovensko besedo je vedno lepo. Njene informacije in pomoč so mi v veliki meri pomagale pri nadaljevanju poti in danes lahko rečem, da bi se pot obrnila povsem v drugo smer, če ne bi bilo nje. Z vizami za nadaljevanje poti pa ni šlo tako lahko. Potem ko sem bil enkrat zavrnjen, sem ponovno probal pri Uzbekih in tri dni kasneje me je viza čakala. Vmesni čas sem probal uporabiti za pridobitev Turkmenistanske vize, a so se mojstri odločili, da cel teden in še malo ne bodo delali. Novo čakanje, ki se je na koncu razpotegnilo na 20 dni in samo polovico tega časa sem preživel na poti, a danes ko tole pišem imam tudi Turkmenistansko nalepko v potnem listu in se veselim nove države na poti. Ta zaplet okrog amabasad je pomenil, da sem moral pot od Tabriza do Teherana narediti z vlakom, kar je sicer bil poseben, a vseeno neplaniran (kaj pa je na poti sploh tako kot se planira v začetku?) in drag užitek. Zaradi praznikov in zasedenosti vlaka sem moral potovati v prvem razredu. Kot receno, poseben a drag užitek.
Čakanje v Teheranu me je ubijalo predvsem zato, ker nisem vedel kdaj bo zadeva zaključena in se bom spet lahko podal na pot. Res je, da sem se v vmesnem času dodobra spoznal s pravili prometa, nekaterimi linijami mestnega prometa ter institucijo deljenega taksija, a to ne odtehta nepotrebnega zapravljanja časa. Sem pa se v tem času spoznal s parimi popotniki, med drugim tudi tremi Svicarji in se enim Angležem na kolesu, ki vsi potujemo v isto smer.