V begunskih taboriščih v okolici Gome

Fotografije Goma ...

Torej avion OZN-a je poletel, Inshallah Airlines se je očitno izkazal za zanesljivo kompanijo in po dveh urah in pol sem priletel v mesto Goma ob jezeru Kivu, kjer se je v zadnjem času zgodilo največ humanitarnih tragedij v DR Kongu. Je pa to iz Kinšase skoraj tako daleč, kot iz Ljubljane do Stockholma! Vmes pa v glavnem gosta džungla, nekaj savanskih travnikov in zaradi nižine popolnoma vijugaste reke. Le tu in tam kakšna vas ali mestece.
Polet je bil res nekaj posebnega in vidi se, da imajo glavno besedo pri Inshallah Airlines vojaki. Skratka, če se leti s točke A, na točko B, do tja obstaja samo ena pot ... in to v ravni črti. Ne glede na to, če so med potjo nevihte, turbulence in najverjetneje tudi, če izbruhne vulkan (kar se je nedolgo tega zares tudi zgodilo tik zraven Gome) ... vojne pa so tako in tako ves čas! Odstopanj ni, pa četudi se odtrgajo krila ... Prav po Grunfovsko (obnovite Alana Forda!). Turbulence so bile namreč tako hude, da smo kar nekaj časa lebdeli tik nad sedeži in samo varnostni pasovi so nam zagotavljali, da nas ni v nebo posrkala močna proti težnost. Avion je metalo, ne samo gor in dol, pač pa tudi levo, desno, postrani in naravnost in to do takih monumentalno epskih razsežnosti, ki jih na vseh svojih potovanjih do danes še nisem doživel! Seveda pa ima vsaka stvar tudi svojo pozitivno stran in zdaj vsaj vem, kaj en takle avionček prenese, preden mu, odpadejo motorji ali pa ga pobruhani potniki med poletom zapustijo skozi streho. Veliko, veliko več, kot si sploh lahko predstavljate ...

Začuda je Goma kljub svojemu slabemu slovesu bistveno prijaznejša od deset milijonske Kinšase. Ni nobenih resnejših težav z varnostjo, in tu po cesti lahko hodiš praktično ob vsaki uri dneva in baje celo noči.
Pa še klima je ugodnejša, saj Goma leži nekje nad tisoč metri nadmorske višine in noči so prijetne, dnevi pa ne preveč vroči. Malo žre živce le dež, saj se vsak dan za nekaj ur ulije kot iz škafa, za dežjem pa seveda na tleh ostane blato, ki se uspe posušiti ravno do prihodnje plohe in potem spet vse »jovo na novo«!
Politično-vojaške razmere so se skoraj popolnoma umirile, veliko upornikov se je pridružilo ruandski ali pa kongoški redni armadi in veliko jih predalo orožje, kar seveda ni nič čudnega, saj je baje mednarodna skupnost plačala vsakemu, ki je oddal orožje po 500 (!) dolarjev po kosu! To je seveda za tukajšnje razmere neznansko veliko denarja. Verjamem, da so daleč naokoli pokupili vse stare puške in muškete še iz časa belgijskega kralja Leopolda II in jih fletno »prodali« za nekaj desetkrat dražje. Ampak učinek naj bi bil dosežen in orožja je v regiji precej manj, kot sem pričakoval. Seveda v ta mir tukaj ne verjame nihče, saj so večji spopadi na sporedu že od šestdesetih let dalje, ko so v Kongu razglasili neodvisnost in prav nobenega razloga ni, da bi se kaj spremenilo. Mogoče celo obratno, saj bodo cene surovin, zlata, kobalta, koltana, bakra in diamantov v principu rastle, ekonomija pa je tako in tako vzrok za to, kot tudi za vsako drugo vojno. Vse ostalo je le pesek v oči za lahkoverneže.

Najprej sem v Gomi pofotkal nekaj kursov deminiranja za lokalce in uslužbence OZN-a in pa eno manjšo demolicijo neeksplodiranih ročnih granat, ki so jih pobrali po travnikih. Roko na srce, tukajšnje uničevanje NUS-a (neeksplodiranih »ubojnih« sredstev) kakšni naši Bosni ne seže niti do kolen, in tista eksplozijička bi se lahko mirno primerjala s pokanjem petard okrog novega leta v Ljubljani. Bolj za vzorec ... Seveda pa sem se glede tega kar malo razvadil, odkar sem se vrnil iz Albanije, kjer je zaradi nepazljivosti in korupcije v Gerdecu zraven Tirane eksplodiralo 6000 ton vojaških zalog streliva.
No, potem pa mi je ostalo kar nekaj časa in nekako sem si priboril dovoljenje za obisk IDP taborišč in to med mesečnim razdeljevanjem hrane. Spet tista moja prislovična sreča, saj sem v treh dneh videl kar dve razdeljevanji ... Celo nekateri novejši uslužbenci OZN-a, ki so pred kratkim prišli živet v Gomo, so to videli prvič.
V štirih taboriščih okoli Gome naj bi bilo začasno naseljenih okrog sto tisoč oseb in če mene vprašate, je od tega vsaj 99,99 tisoč otrok! Deset kosov na družino je za te kraje malo in povprečna starost deklet ob prvem rojstvu naj bi bila 14 let!!! Še enkrat ponavljam: povprečna ... ostalo si lahko izračunate sami!
Torej razdeljevanje hrane se začne zjutraj (in traja ves dan!), saj je najprej treba na roke enega od družinskih članov s flomastrom napisati do česa je kdo upravičen. Za pobiranje hrane so zadolžene večinoma ženske, saj imajo moški, glave družine pač, veliko pomembnejša opravila, kot je npr. celodnevno sedenje in klepetanje ali pa samo strmenje v prazno ... Itak pa se ves čas govori le o seksu ali pa se nanj vsaj namiguje ... in vmes se je surove arašide, za katere verjamejo, da dvigujejo potenco in baje tudi rodnost! Edina stvar, ki jo res najnujneje potrebujejo ... In to iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto. Nekateri so po teh taboriščih namreč že po nekaj let!!! In to v majhnem šotorčku, pokritem z UNHCR ponjavo, s slamo namesto postelje in stotinami podgan, ki pridno tekajo iz šotora v šotor. Samo sedijo in čakajo in čakajo, potem pa spet malo čakajo ... Na kaj se čaka, ne ve točno nihče več, saj bi se nekateri lahko vrnili domov, seveda pa tam ni mesečnega razdeljevanja hrane, pač pa le trd boj za obstanek na opustošeni zemlji, kjer že dolgo kraljujejo taki ali drugačni koncesionarji, ki iščejo rude, diamante in zlato ali pa pridno sekajo njihov gozd. Nekaj med apatijo in fatalizmom; skratka stanje je uničujoče brezizhodno ...
UN-ovi tovornjaki zjutraj pripeljejo moko, olje, fižol milo in sol, ki jih večina Caritasovi delavci razdeljujejo glede na napise na rokah. Nedaleč stran pa že čakajo lokalni prebivalci in to hrano od taboriščnikov veselo kupujejo ... Kar se seveda ne sme, a pravega nadzora tako in tako ni.

In potem iz taborišča odideš še bolj zmeden in predvsem jezen, saj ne veš več, na koga bi se sploh lahko jezil: na globalizacijske multinacionalke, ki te ljudi posredno izkoriščajo, na njihove hlapce politike ali na vsakršne paravojaške in uporniške armade, ki si z nasiljem režejo svoj kos pogače, ali pa mogoče kar na prebivalce, ki pač ničesar ne ukrenejo, da bi se njihov položaj izboljšal in premišljujejo samo kje bodo kakšno mlado dekle uščipnili za rit!  Nazadnje pa si seveda najbolj jezen sam nase in na svojo nemoč  in v edino tolažbo mi je spet lahko le dejstvo, da nikoli nisem imel svojih otrok, ponovno tista izjava, ki mi jo je že toliko ljudi zamerilo. Ampak dokler ne dobim kakšnega bolj oprijemljivega humanitarnega načrta za moj life, bom pri njej še kar vztrajal. 

Do prihodnjič,

Vaš Sese Seko

/ki pa na žalost nima na švicarskem bančnem računu 4 milijarde (ja, milijarde!) dolarjev, na kolikor ocenjujejo, da je Mobuto uspel spraviti iz države, saj so njegovo vladavino poimenovali kar, »kleptokracija«! Pa da se razumemo; noben predsednik se do zdaj od njega ni kaj dosti razlikoval. In se očitno še dolgo ne bo .../

Nadaljevanje:

Kisingani, 23.2.2009 - Afrika pač ...