28.3- Arne Hodalič ponovno v Indiji

 
Indija.

Zagotovo je to dežela, ki Arneja neustavljivo privlači in ga bo v svojo raznolikost povabila še kdaj. Tokrat jo občuti drugače kot prvič, drugič… zaradi Indije in zaradi sebe. Veseli me, da je svojim fotografskim zapisom dodal še razmišljanja, ki dodajo barve in jih v drugih primerih spremenijo v črno belo opazovanje. Indije, nas in sebe.

Ivo Rojec

Javljanje 24. Marec 2011

Spet na Holiju v Varanasiju

Kaj se je spremenilo v Varansiju od takrat, ko sem ga obiskal prvič, tistega daljnega leta 1988? Preteklo je že celih 22 let, a romarji še  vedno vsako jutro hitijo na obredno umivanje v sveto reko Ganges. Na vsakem vogalu, tik preden vstane sonce, lahko še vedno spijem močan masala čaj, še vedno v templjih odmevajo zvonci jutranje puje in če na hitro pomislim, se pravzaprav ni spremenilo prav nič! A le na prvi pogled! V besednjaku tega mesta sta se namreč zamenjali dve več kot pomembni besedi. Besedo bakšiš je zamenjala vsemogočna beseda donation. Včasih si besedo bakšiš slišal tako bolj potiho, celo malce sramežljivo na kakšnem stopnišču (po indijsko ghatu), kjer so gobavci s pločevinastimi skodelami čakali na vbogajme, danes pa beseda donation daje ton utripu tega mesta. Kjerkoli se pojaviš, karkoli hočeš fotografirati ali pa samo pogledati, je konec tvojega  ogleda ali »fotkanja« vedno začinjen z besedo »donacija«.  Spremenil se je tudi ton izgovarjave teh dveh pojmov: bakšiš je konec koncev le prošnja ali pa vsaj apel na tvojo vest in tistega, ki jo izgovori, takoj postavi v podrejen položaj nevljudnega prosilca, beseda »donacija« pa ni le prošnja, pač precej bolj dolžnost in tistega (v tem primeru mene…), ki se donaciji izogne, v trenutku zaznamuje kot gnusen izmeček sodobne družbe. Poglejte ga;  to je človek , ki NE donira! Vse je postalo »biznis«: ogled kremacije pokojnikov na znamenitem Manikarnika ghatu, ki je spremenil lastnika tega zemljišča v milijonarja (pa ne v malo vrednih rupijah, da se razumemo…), ogled najmanjšega templja, ki te stane kar lepe »donacije«, ali pa brezkompromisna agitacija vseh brezdelnežev po ghatih za vožnjo s čolnom po Gangesu, kjer sežig vsakega pokojnika zvedavo občuduje in s »fleši« fotografira vsaj nekaj sto turistov. Biznis, biznis, biznis…

Stanujem v  svojem najljubšem hotelčku Alka (skoraj brez zvezdic tudi po indijskih standardih…), a zagotovo z najlepšim razgledom v celem mestu, ki še kako odtehta umazane rjuhe in rahlo zaudarjajoče brisače, ki jih prav gotovo perejo kar v pralnici »Ganges«, kamor se dnevno steka neprečiščena kanalizacija vseh 430 milijonov Indijcev, ki živijo na rečnem bregu, da o težkih kovinah in dioksinih bhopalskih katastrof sploh ne bi izgubljal besed. A vseeno je ozračje na ghatih še vedno naelektreno z neko posebno duhovnostjo (ki se me sicer ne dotakne več tako, kot se me je nekoč), a lebdi nekje med nekaj ostarelimi hipiji, ki strmijo v reko in se skušajo spomniti tistih lepih flower-power šestdesetih, a jim to ne uspe, saj so bili takrat itak preveč zadeti, da bi sploh vedeli, da so pravzaprav v Indiji  in med vztrajnimi indijskimi brahmani, ki ti (za manjšo donacijo seveda) med mrmranjem svetih besed na čelo pritisnejo rumeno piko … No, če pa ta donacija ne zadosti njihovih pričakovanj, pa ti tak poduhovljen brahman, ki sem mu doniral le borih 10 rupij in se na silo izognil njegovi rumeni piki, mirno zavpije v obraz: »Fuck your ten rupies!!!«. Globalizacija turizma pač…

Moj tretji Holi v Varanasiju je za mano in na cestah je kot v spomin ostalo le še nekaj zaplat zbledele barve, ljudje pa so spet ujeti nazaj v svoje vrtiljake vsakodnevnih tegob in težav. Emocionalni ventil, ki se za brezposelne in kasto nedotakljivih odpre le enkrat na leto, zagotovo (spet) ni bil dovolj, da bi vsem tem  revežem prinesel vsaj malo utehe. Življenje v Indiji je za te ljudi trdo, brez popustljivosti in naše iskanje duhovnosti (z zlato kreditno kartico v žepu) jih zagotovo ne navdušuje. Že prvi večer, ko sem prišel v Varanasi, sem se (zame že kar obredno…) sprehodil po ghatih in zgodilo se mi je nekaj, kar se mi ni zgodilo še nikoli na nobenem od mojih potovanj: okradli so me! Ko sem sedel na ghatih tik pod hotelom se mi je pridružil simpatičen petnajstletnik in mi seveda najprej ponudil hašiš, opij, heroin, kokain in crack, potem pa sva se zapletla v čisto zabaven pogovor. No, v hotelu pa sem opazil, da mi je iz denarnice izginil cel šop rupij, ki jih sicer ni bilo za več kot 5,6 evrov, a bil sem vseeno presenečen in seveda jezen. Pa ne nanj, jasno, pač pa nase, da sem izgubil že toliko ostrine, da me prelisiči takle fantek. No, jezi je sledila skrb za fantiča, saj sem vedel, da bom v hotelu ostal še deset dni in da bom vsak dan hodil po teh stopnicah, ki so pravzaprav njegovo delovno okolje, on pa se jih bo moral izogibati, da ga jaz ne bi prepoznal. Včeraj zvečer pa se vračam v hotel in ta isti fant stopi čisto mirno do mene in mi reče: »Se me spomniš od zadnjič, ko sva skupaj sedela na ghatu? Mogoče bi te pa danes zanimal kakšen gram kokaina?« Popolnoma brez vsake slabe vesti. 

Ja, tudi pristop do drobnega pouličnega kriminala se v Varanasiju spreminja…
Skupina fotografov, s katerimi sem prišel v Indijo kot na nekakšno foto delavnico, je odšla domov, jaz pa sem ostal v Varanasiju, kjer bom poskušal narediti reportažo o… O čem, pa naj zaenkrat ostane še skrivnost!

Do prihodnjega javljanja...

Vaš Arne-Baba