30.3.2011- ponovno javljanje iz Indije

 Arne Hodalič nadaljuje z odkrivanjem novih barv Indije...

30.3.2011

Ker  so lopovski »upravljavci« sežigališča trupel na Manikarnika Ghatu upravičili svoj intergalaktični sloves mega-nategunov, mi je prva zgodba, ki sem jo hotel narediti v Varanasiju, pač padla v vodo. Šlo je za hišo, neke vrste hiralnico, kamor naj bi bolni in predvsem zelo revni ljudje hodili umirat, saj sežig na reki Ganges za Hindujce zagotavlja  takojšnje zveličanje. V tej hiši naj bi berači čakali na smrt brez vsake oskrbe in nege. Torej neke vrste »Hiša Marije Pomočnice«, ki bi moje – že itak tesno – prijateljevanje s cankarjansko ultradepresijo pripeljalo do novih višin, pa tudi za zbirko mojih »socialnih« zgodb bi bilo še kako zanimivo. A kaj, ko se je vse skupaj izkazalo za debelo laž. Vsi v Varanasiju o tej hiši le govorijo, vsi bi ti jo (za dobro donacijo seveda...) hoteli pokazati, a v tej famozni hiši še nikoli nisem videl žive duše. Potem pa vedno neki dodatni izgovori, dodatni nategi in seveda dodatne donacije, da ti pokažejo tisto pravo hišo (ki jih je po njihovih besedah še veliko...) v kateri zares prebivajo ti reveži. V nekem trenutku sem vse wanabe »vodiče« s sežigalnice poslal v tiste kraje, ki jih budna Reprova cenzura ne bi spustila skozi svoje rešeto in se odločil za zgodbo o tradicionalni rokoborbi Kushti, ki jo v Varanasiju gojijo že stoletja. Netendenciozno, klasično, brez socialnega naboja, veliko bolj na easy, pa vseeno upam, da dovolj zanimivo...

Seveda pa je za raziskovanje takšnih običajev potreben vodič , ki jih – roko na srce – v Indiji, še posebej pa  v Varanasiju, res ne primanjkuje... Na vsakem vogalu ti  popolni tepci ponujajo klasično »boat« vožnjo po Gangesu, fotografiranje obrednega kopanja, začinjenega s kremiranjem trupel, obenem ti prodajo še kakšen svilen šal, gram kokaina, masažo ali pa mogoče še stekleničko eteričnega olja... Vse tisto, česar res ne potrebuješ!  No, tudi jaz sem se moral skompati z enim od takih patronov, saj do rokoborskih akhar  (telovadnic) ne prideš kar tako. Poimenoval sem ga  »zobatec«, ker je imel groteskno štrleče zobe , drugače pa je bil čisto simpatičen dečko, ki si na ulici pač služi težko prigarane rupije. Seveda mi je takoj razložil, kaj on počne z vsemi tistimi turistkami, ki se mu mečejo v objem: »Twenty-four hour, full  power, no toilet, no shower!«... Da ne bi bilo kakšne pomote, česa vse so sposobni indijski fantje. In sva šla... on v boj za rupije, jaz pa v boj za fotke...  

Varanasijska rokoborba je res nekaj posebnega... Mladeniči, ki so se odločili za ta šport, izhajajo skoraj brez izjem iz najrevnejših socialnih slojev indijske družbe, v upanju, da se jim o uspelo prebiti med slavne rokoborce in si s tem zagotoviti boljši družbeni in seveda materialni status. Živeli naj bi kar v telovadnicah ali akharah pod budnim očesom guruja (ali bolje rečeno trenerja), ki naj bi skrbel tudi za njihovo vegetarijansko prehrano, posebno dieto, bogato s proteini in vsesplošno zdravo življenje. No, jaz take akhare nisem uspel najti, kljub temu, da sem jih obiskal kar nekaj in glede na to, da naj bi jih v Varanasiju ostalo le še kakšen ducat, je zelo verjetno, da je vse to le neka davno pozabljena  zgodba iz preteklosti. V večino telovadnic se namreč hodi dnevno, pa še to le zjutraj in zvečer.  Le v eni od številnih akhar, ki sem jih obiskal, se vsakodnevno zares tudi spoprimejo v rokoborbi. Fantje trenirajo na zelo enostavnih (bolje rečeno primitivnih) napravah in v večini jih zanima le podoba lastnega telesa v umazanih ogledalih, ki visijo na stenah ali pa so prislonjena na tla iz steptane ilovice. Nasploh je ilovica bistvo tega športa, saj se vse  odvija v »ringu«, ki ga je treba vsako jutro znova in znova navlažiti in preorati z velikimi motikami ter takoj zatem posvetiti s kadili in pujo (hindujsko mašo), posvečeno opičjemu bogu Hanumanu, ki je zaščitnik Kushti rokoborcev. Kot vsaka rokoborba je tudi ta kar precej nasilen šport, še posebej, ker se odvija na mivki, ki sili v oči in zaslepljuje poglede.

Akhare danes izginjajo  in večina mladih se raje odloča za zahodne oblike telovadnic in »našega« fitnessa, tako, da je usoda Kushti rokoborbe najverjetneje že zapečatena. Mogoče ravno zato razlog več, da ostane zapisana na trdem »diskovju« našega cyber univerzuma?

Arne Hodalič