Arne v zaminirano Demokratično Republiko Kongo, 17. februar 2009

Objavljamo prve Arnetove zapise, ki nam jih je posredoval iz potovanja po Kongu:

Demokratična Republika Kongo, Srednji del Afrike

»Gotovo je veliko teme v gosti džungli Konga - toda njegovo srce leži nekje drugje, v bleščečih direktorskih pisarnah naših visokotehnoloških podjetij.«
/Slavoj Žižek/

Po dolgem času spet v Zahodni Afriki ... z nič kaj lepimi spomini na mojo zadnjo pot tja, ko so nam v Kamerunu roparji ponoči postavili cestno zasedo in pred našimi očmi ubili šoferja v avtu pred nami! In to v tistem avtu, ki smo ga ravno hoteli prehiteti ... Ampak taka je pač ta muhasta afriška usoda!
Prva stvar, ki mi jo je povedal že šofer Organizacije združenih narodov, ki me je čakal na letališču v Kinšasi, je bila, da v nobenem primeru ne smem hoditi sam po cesti ... niti podnevi v centru mesta ne. Pa še ta center je za pripadnike OZN-a omejen le na dve, tri avenije in nekaj trgovin, kamor sploh smejo, ostalo so jim iz New Yorka celo uradno prepovedali.
Lepo ...

Z blindiranim džipom me je zjutraj  prišel iskat v hotel namestnik direktorja koordinacijskega centra za protiminske operacije pri OZN v Demokratični republiki Kongo, g. Salim Raad. In to v hotel, kjer zjutraj ni bilo tekoče vode, v kopalnici pa kar lepo število dobro rejenih zastonjkarskih podnajemnikov, ščurkov namreč. Mimogrede, hotelske uprave to prav nič ne moti, da za tako zanikrno sobo brez blazin na posteljah ne bi zaračunali po 100 dolarjev na noč! Brez zajtrka, ki stane še dodatnih 20 dolarjev, da se razumemo ... Take it, or leave it! Upravnik hotela me je na moje negodovanje nad ceno samo zdolgočaseno pogledal in rekel: »Kaj pa sploh rinete v ta, zajebani konec sveta. V Kinsaši obstaja še en hotel, ampak tam so sobe do 400 dolarjev na noč. Vaš problem! Življenje v Kinšasi je veliko dražje od tistega v Parizu.«
In ni se motil ... Zakaj pa primerjava s Parizom? Zato, ker je uradni (in tudi uporabni!) jezik v Kongu francoščina, ki mi na srečo ne dela težav, tako da se bom lahko pogovarjal prav z vsakim, pa četudi bo to nepismen berač. Vsaj to ...

Salim me je prve pol ure samo svaril pred Kinšaso, jaz pa sem seveda takoj obžaloval, da po mestu ne bom mogel tekati s fotoaparatom. A tudi na to mojo težavico je Salim našel zelo prepričljiv odgovor: »Itak je tu strogo prepovedano fotografirati in takoj te ustavijo policisti, ki so slabši od najslabših kriminalcev! Imaš dve možnosti; da plačaš ogromno kazen, ki jo takoj spravijo v žep, ali pa ti »uradno« zaplenijo fotoaparat, ki ga že v nekaj urah prodajo na črnem trgu. Vsakdo pač hoče le denar in nič drugega!« Spodbuden začetek, ni kaj ...
Pa še za Salima bi težko rekel, da je kakšen salonski uradniček z debelimi očali in od pisanja zguljenimi rokavi. Bil je namreč poveljnik posebnih enot v Libanonu, vojak od 18. leta dalje, ki je bil v spopadih med državljansko vojno večkrat ranjen, krogla mu je izbila desno oko, pa še sedem mesecev je bil vojni ujetnik libanonskih muslimanov, ki so ga zverinsko mučili. Hm, hm ... Bolje, da mu kar verjamem!

Zvedel pa sem tudi, kaj bo moj največji problem v Kongu poleg varnosti; prevozi namreč. Po tej ogromni deželi se lahko leti le z letali MONUC-a, se pravi z Organizacijo združenih narodov, kjer so poleti z mojo UN propustnico sicer zastonj, res pa je tudi, da se nikoli ne ve, ali bodo sploh poleteli in če bo v njih prostor, saj imajo vojaki OZN-a predpravico do sedežev na letalu. Salim tem letalom reče, kar »Inshallah airlines«... Mislim, da to pove čisto dovolj!
»Pripravi se, da boš včasih dan ali dva preživel v kakšni zakotni čakalnici, letala pa kljub temu ne boš ujel, ker ga sploh ne bo ...« me je že preventivno prestrašil Salim.

In že začelo se je s čakanjem, saj sem prva dva dni v celoti pokuril v hotelski sobi predvsem za preganjanje ščurkov, za čakanje na kapljice tekoče vode iz tuša, za mučenje mojega laptopa in za visenje na internetu v zanikrni pisarni hotelskega direktorja. Zakaj visenje? Preden sem se podal v to negotovo virtualno www. avanturo sem se namreč spraševal, zakaj le je fotografiranje po Kinšasi prepovedano?
V časih Google Earth-a so take prepovedi postale niti smešne ne več ... Ampak očitno ne v Kongu! Internet je tu namreč tako počasen in nezanesljiv, da bi lahko kongovska armada, še preden bi se naložil kakšen subverzivno-špijonski dokument z Googla, skopala globoke obrambne jarke na celotni dolžini svojih meja. Pa ne pozabimo, da je država DR Kongo večja kot celotna zahodna Evropa!!! Za pošiljanje kakšnih večjih slikic mislim, da ni nobenega upanja ...
Kljub »prepovedi gibanja« sem se zjutraj malo sprehodil po okolici hotela, ki se pravzaprav ne razlikuje kaj dosti od vseh tistih tropskih paradižev (ki jih začuda ne oglašujejo turistične agencije!) Prah, vročina, luknje in razpoke v asfaltu, uničena infrastruktura, nekaj skupinic ljudi, ki postajajo v večnem brezdelju na kakšnem uličnem vogalu, smeti in odpadki ob cesti in tista vsesplošna, uničujoča in nezgrešljiva globoka koma države na samem vrhu »flop lestvice«  tretjega sveta. In prav nič drugega ...zato nazaj v hotel!

Okej, jutri ob 5ih zjutraj torej letim (ali zares tudi bom?) iz Kinšase v Gomo, kjer je največje zbirališče za IDP-je (Internally Displaced Person), skratka za begunce, ki so se tja zatekli pred nasiljem oboroženih tolp, Ruandske vojske, vojske DR Konga in dobro organiziranih vojakov Narodnega kongresa za obrambo ljudi (CNDP), ki jih je vodil trenutno zaprti uporniški general Laurent Nkunda. Inshallah!!! Za zdaj še brez ene same fotke in lažji za kakšnih 500 dolarjev, ki so ostali v hotelu za tri noči in nekaj običajnih obrokov, predvsem pomfrija ... Tradicija belgijske kolonije pač!

Vaš vdani,
Arne Sese Seko
(kar v prevodu pomeni: Vsemogočni bojevnik, ki bo zaradi svoje vztrajnosti in nezlomljive volje po zmagi nezmotljivo šel od enega do drugega osvajanja, za njim pa bo ostal samo ogenj!)

Za neuke; Sese Seko je ime, ki si ga je dal bivši diktator Konga Mobutu, takoj ko je z državnim udarom leta 1965 prišel na oblast! 

Za tiste, ki hočejo o DR Kongu vedeti malo več...

Področje današnjega DR Konga je bilo stoletja prizorišče spopadov med plemeni in kraljevinami. Sredi 19. stoletja je Severni Kivu postal del močnega ruandskega kraljestva, ki so ga pozneje nadomestili beli kolonizatorji. Del Ruande so okupirali Nemci, drugi, zahodni del, pa Belgijci v okviru ogromne kolonije Belgijski Kongo, kar pa ni potekalo brez medsebojnih spopadov.
Tako je del pripadnikov plemen Hutu in Tutsi ostal na ozemlju pod belgijsko okupacijo, ko pa je Belgijski Kongo dobil neodvisnost, so ostali znotraj meja novonastale države (del pa v Ruandi), ki ima 62 milijonov prebivalcev, razdeljenih med 130 plemeni.
Od samega nastanka leta 1960 DR Kongo pretresajo krvavi notranji nemiri, v katerih so sodelovali tudi tuji plačanci, saj se nekdanji kolonizatorji niso hoteli odpovedati ogromnemu naravnemu bogastvu ter so si skušali podrediti šibke vlade, organizirali so državne udare in za doseganje ciljev spodbujali tudi medplemenske spopade. Pred leti je v DR Kongo delovalo kar šest vojsk sosednjih afriških držav, ki so poskušale preprečiti državljansko vojno. Dosežen je bil varljiv mir, ki so ga potem ohranjale enote OZN.
Ko je pred nekaj meseci izbruhnil nov upor v provinci Severni Kivu, so mnogi menili, da bo šlo za kratko epizodo. Oblast naj bi hitro našla nekakšen kompromis z vodjo upornikov Laurentom Nkundo, ki so mu ponudili nagrado v višini tri milijone dolarjev in azil v Južnoafriški republiki, kamor naj bi odpotoval na študij. Toda Nkunda je vse to zavrnil z obrazložitvijo, da upora ni organiziral zaradi lastne koristi, saj je že prej zavračal vabljive ponudbe, kot je denimo podpredsedniški položaj. Z uporom naj bi želel zaščititi Tutsije, ki jim v Kongu grozi genocid. Ogrožali naj bi jih pripadniki plemena Hutu, ki so leta 1994 v Ruandi ubili 800.000 Tutsijev.
Nkunda zase pravi, da je samo vojak in branitelj svojega ljudstva. Ima izjemno bogate vojaške izkušnje, saj je vrsto let sodeloval v številnih spopadih na ozemlju Konga in v spopadih v Ruandi na strani Tutsijev. Ni pa le vojak, ima univerzitetno izobrazbo (diplomirani psiholog) in je tudi politik ter vodja Tutsijev, ki mu brez pomislekov sledijo v vsaki akciji. Toda Nkunda se ni omejil na »samoobrambo«, ampak je s svojimi vojaki vdrl na področja, kjer živijo druga plemena, češ da podpirajo Hutujce. Spopadel se je z vladnimi enotami, za sovražnike pa je označil tudi pripadnike mirovnih sil OZN. Pri tem so njegovi vojaki neusmiljeno pobijali in posiljevali civiliste, 2 milijona ljudi pa je pobegnilo v druge dele DR Konga, sicer bi jih doletela ista usoda. Ker ga vladne enote niso uspele ustaviti in je grozilo, da bo zasedel mesto Gomo, kar bi povzročilo še veliko večjo tragedijo civilistov, so nekatere okoliške države znova napovedale pošiljanje svojih čet v DR Kongo, saj so pripadniki OZN, ki so sicer pomagali vladnim enotam, maloštevilni in neučinkoviti.
Tridesetega oktobra 2008 je Nkunda, izjavil, da zahteva neposredna pogajanja z vlado glede svojega nasprotovanja milijardo dolarjev vrednemu poslu, ki Kitajski omogoča dostop do velikanskih rudnih bogastev v zameno za gradnjo železnice in avtoceste. Naj bo ta posel še tako problematičen (neokolonialističen), pa vendar predstavlja smrtno grožnjo interesom lokalnih gospodarjev vojne, saj bi morebitni uspeh tega projekta ustvaril infrastrukturni temelj za DR Kongo kot združeno funkcionalno državo.
Že leta 2001 je preiskava Združenih narodov o nezakonitem izkoriščanju naravnih bogastev v Kongu ugotovila, da gre pri konfliktu v tej državi predvsem za dostop do nadzora nad trgovino s petimi ključnimi rudnimi bogastvi: koltanom, diamanti, bakrom, kobaltom in zlatom. Po poročilu te preiskave je izkoriščanje naravnih bogastev v Kongu s strani lokalnih gospodarjev vojne in tujih vojska "sistematično in sistemsko". Še posebno ugandski in ruandski voditelji (takoj za njimi pa zimbabvejski in angolski) so svoje vojake spremenili v vojsko poslovnežev: ruandska vojska je v 18 mesecih s prodajo koltana, ki se ga uporablja v mobilnih telefonih in prenosnih računalnikih, zaslužila vsaj 250 milijonov dolarjev! Poročilo na koncu prihaja do sklepa, da sta permanentna državljanska vojna in dezintegracija Konga "ustvarili razmere, ki so dobičkonosne za vse vojskujoče se strani, edino ljudstvo Konga je v tem velikanskem poslovnem podvigu na izgubi".
Jauarja 2009 je Ruanda poslala več tisoč svojih vojakov v DR Kongo s ciljem skupnega poraza ruandskih hutujskih upornikov, ki so se utrdili v Kongu, in zadušitve upora Tutsijev proti vladi v Kinšasi. Položaj Nkunde na čelu upornikov se je zamajal, saj so njegovi glavni poveljniki prebegnili k silam DR Konga in dali vedeti, da so končali konflikt z vlado in se za sodelovanje s kongovsko vojsko odločili zaradi boja proti skupnemu sovražniku, hutujskimi uporniki iz Ruandskih demokratičnih osvobodilnih sil (FDLR). Upor slednjih želita končati tako DR Kongo kot Ruanda. Ruandski vojaki so generala Nkundo 23. januarja letos prijeli, potem ko se je krajši čas upiral. Nkunda je še vedno zaprt v Ruandi, pogajanja potekajo in razmere so se malo umirile, a do kakšne trajnejše rešitve je še zelo daleč.

Nadaljevanje:

Begunska taborišča v okolici Gome, 20.2.2009  ...