Svetovno prvenstvo v podvodni fotografiji

13. svetovno prvenstvo v podvodni fotografiji je letos potekalo v Turčiji- Bodrum. Arneja so k sodelovanju povabili kot enega izmed žirantov. Javil se nam je iz prizorišča v sliki in besedi... 

Tile potapljači so prav eni čudni patroni … Najprej rinejo nekam globoko pod vodo, potem pa nekateri od njih vse to še fotografirajo. A še jim ni zadosti; ko kasneje te slikice kažejo drug drugemu, jih prevzame neustavljiva želja, da bi zadostili svojemu egu in ugotovili, kdo je posnel najboljšo od teh fotografij. In prav oni se vsaki dve leti zberejo v velikih jatah na različnih krajih ob morju in med seboj pomerijo moči (pravzaprav oči) na svetovnem prvenstvu v podvodnem fotografiranju.

A stopimo korak nazaj. Ko je slavni Jacques Cousteau leta 1943 izumil avtonomno potapljaško opremo, so se človeštvu prvič na široko odprla vrata v nov svet – v »svet tišine« kakor ga je poimenoval sam. A ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi takoj začeli nekaj svetovati, urejati, učiti, pridigati in na koncu še ukazovati. In tako so nastale potapljaške šole. Ker pa že iz zgodovine vemo, da so se ljudje, še preden je Jezus Kristus vstal iz groba, že začeli prepirati, kdo ga je pravilno razumel in kdo je poklican, da bo za vse večne čase njegov glasnik, je bilo to pričakovati tudi v potapljanju. Tako, kot so si danes za »absolutno spiritualno resnico« v laseh vsi mormoni, Jehove priče, pravoslavci, adventisti sedmega dne, protestanti in evangeličani ter še marsikdo drug, z nekako številčno prevladujočim Vatikanom, se prav tako z nesposobneži, neverniki, profiterji in amaterji obmetavajo pripadniki različnih potapljaških šol in organizacij. A za razliko od Jezusovih ovčic so neustrašni borci za pravilnost podvodnega namakanja začeli ustanavljati svoje šole in gibanja že veliko prej, preden je potapljaški mesija Jacques Cousteau sploh legel v grob. CMAS (Confédération Mondiale des Activités Subaquatiques), je bilo eno prvih takih združenj, kjer je pri ustanovitvi leta 1959 sodeloval tudi sam Cousteau; danes je CMAS ena najstarejših šol potapljanja. A ni jim več z rožicami postlano, kot jim je bilo na začetku, saj je kaj kmalu za njimi na svet privekalo še neskončno število drugih. CMAS ostaja (ali pa samo hoče ostati) nekakšen potapljaški Vatikan in vse šole okoli sebe smatra za rahlo heretične. Še največ živcev jim je požrl ameriški PADI, ki je danes prevzel tudi večino tržnega deleža, kar pri industriji potapljanja nikakor niso majhne številke. Da so te »številke« itak bistvo vsega tega cirkusa, pa niti v drobnem tisku vseh ustanovnih listin teh šol ni bilo zapisano. Ampak tako pač je ...

V Turčiji je CMAS pod svojimi perutničkami obdržal večino turških potapljačev in njihovih šol, tako da je bila izbira Bodruma za prizorišče 13. svetovnega CMAS prvenstva v podvodni fotografiji kar logična. No, ker je moja letnica rojstva pomaknjena kar daleč nazaj v pionirska leta potapljanja, sem tudi sam začel svoje prve podvodne oslarije pod okriljem CMAS-a. Kasneje sem postal pravi petokolonaš in vseobči izdajalec ter napravil kar nekaj potapljaških tečajev pri PADI-ju, UDI-ju, IANTD-ju, PSS-u in ANDI-ju, a kakor pravijo; tiste prve pač nikoli ne pozabiš. Mislim na šolo, seveda … In zgodilo se je, da so me kljub moji odpadniško-izdajalski potapljaški karieri povabili za razsodnika, se pravi za člana žirije na tem prvenstvu. In že ko sem prišel, sem takoj videl, da sem s svojo »anarho-pankoidno« miselnostjo prava packa na nebu belolasih orlov, mogočnih stebrov CMAS-ovega potapljanja. Takoj sem se začel »švercati« na večerje (in tudi na kakšno kosilo) v sosednji all-inclusive hotel, se bolj spoprijateljil s paznikom parkirišča za taksije kot z njegovo eminenco, predsednikom CMAS-a, ki je za to priložnost prifrčal nekje iz Evrope, da niti ne govorim o zarotniškem paktiranju s simpatičnim vratarjem all-inclusive hotela, ki te mora vsak večer spustiti skozi posvečena vrata brez vsemogočne plastične zapestnice. Take, kot jo drugače uporabljajo za označevanje drobnice in raznoraznih živinčet. In če ti nekaj prepovejo, je to še toliko slajše, tako da sem se z največjim užitkom pogovarjal s člani tekmovalnih ekip, kar je bilo za nas žirante najstrožje prepovedano. A taki pač smo, če se v rani mladosti raje učimo (tako kot sem se jaz) iz anarhističnega priročnika Abbieja Hoffmana “Steal this Book”, kot pa iz zapovedane šolske literature.

No, tekmovanje se je začelo, ekipe so se dva dni zagrizeno metale v vodo in lovile vse mogoče (in nemogoče) motive, mi kot žiranti pa smo vadili, kako bo potekal končni izbor za svetovnega šampiona. Nekateri tekmovalci so sem prišli že pred šestimi (!!!) meseci, spet drugi pa le pred mesecem ali dvema. Malo treninga pred tekmo pač … Očitno predela, ki se mu reče ego v potapljaški psihi, ne gre podcenjevati. Še posebej, če vemo, da je za glavno nagrado v skladu s tradicijo tega dela sveta le lovorov venec, ki se mu v naših dneh pač reče zlata medalja …

Danes je prišel veliki dan; tekmovalni potopi so zaključeni, žirija se bo zvečer sestala v fantastičnem bodrumskem gradu, ki so ga zgradili križarji reda Sv. Janeza Krstnika leta 1402 na svoji poti v Sveto deželo, še vedno v tisti urgentni nuji urejanja nepomembnih zadevic okoli Kristusovega groba in njegovega nasledstva. Seveda pa je že takrat šlo le za tiste »številke«, ki zagotovo niso bile omenjene tudi v njihovi ustanovni listini. Pa smo spet skupaj, a ne?
Ker so za zvečer zapovedane večerne oblekice, bo vaša vdana jugo-packa (v supergah) pač spet vzbujala gnus med turškim jet-setom. Bomo videli …

No, kaj več o velikem finalu pa prihodnjič!

Arne Hodalič