Veliki finale

Po končanem tekmovanju se nam je Arne še enkrat oglasil in dodal zmagovalne fotografije ter tiste ki po njegovem mnenju izstopajo iz množice...

No, prvenstvo je končano in počasi odhajam proti Istanbulu, kjer bom v dveh dneh poskusil narediti še eno kratko reportažico. Seveda pa ni šlo vse gladko (kdaj pa je že šlo?) in bilo je kar zanimivo. Potovanje je bilo od samega začetka zaznamovano s kataklizmičnim vzdušjem, saj smo se že na poti v Bodrum na pristajalni stezi v Istanbulu z letalom zaleteli v tovornjak. Pravzaprav se je tovornjak zaletel v nas in to tako, da je stotonsko letalo poskočilo kot prestrašen zajec. Seveda so nas takoj izkrcali in nabasali v drugo letalo, a pri izhodu smo le uspeli videti, da so se prva kolesa skrivila in obrnila za 90 stopinj iz svoje smeri. To pa ni bilo še nič v primerjavi s tistim, kar me je čakalo po koncu žiriranja v Bodrumu. No, pa lepo po vrsti …

Že zjutraj so nas žirante v izogib podkupovanju zaprli v majhno dvoranico, kjer je potekal izbor za najboljše fotografije. Bilo nas je sedem, seveda vsak s svojim okusom in zelo osebnim pogledom na podvodno fotografijo. Američanka Cathy, ki zdaj živi na Kajmanskih otokih in je dolgoletna urednica ugledne potapljaške revije Skin Diver, je na zrelejša leta (kdo, ki je malo bolj nevljuden, tako kot sem npr. jaz, bi celo rekel na stara leta), odplula ne samo na svoje otoke, pač pa tudi v vode, bogate z new-age idejami. Kot popolna veganka in pristašinja zdravega življenja me je vsakič prav grdo pogledala, ko sem ocenjeval ribe na fotografijah bolj po njihovemu okusu na žaru kot po fotogeničnosti. Všeč so ji bili LSD-jevsko obarvani artistični vzorci in nekakšne umetniške »površine«, tako da so se najine ocene razlikovale kot kura in bivol. Predsednik žirije, Korejec Byung Doo, je večino časa kot kakšen samuraj stoično zrl predse in všeč so mu bile najbolj bizarne slike na celotne tekmovanju. Starejšemu Nemcu Milanu se je videlo, da je v življenju opravil skoraj štiri tisoč potopov, ki na spominske celice ne vplivajo ravno blagodejno. Ob njem sem velikokrat pomislil, da imajo zlate ribice mogoče prav zaradi nenehnega potapljanja malo krajši spomin in se baje po vsakem odplavanem krogu v prazni stekleni krogli ne spomnijo več, kje so bile pred tremi sekundami in tako celo svoje akvarijsko življenje preplavajo v popolnoma novem in fantastično zanimivem avanturizmu. Njegov okus za podvodno fotografijo je bil tako staromoden, da je zagotovo segal še v čase, preden so potapljanje sploh izumili. Mogoče celo v čase, preden so izumili fotografijo… Tudi Francozu Andréju s 45-letnim stažem v potapljanju se je godilo podobno, ampak njemu je bilo lažje že zato, ker ni razumel niti besedice angleščine, ki je bila uradni jezik žirije. Turek Alptekin ni bil ne tič ne miš in bo nekoč prav zaradi tega zagotovo še zelo uspešen politik, Šved Magnus pa super zabaven cinik, ki se je ves čas na glas norčeval … predvsem iz drugih, seveda.

V petih kategorijah smo izbrali po deset najboljših fotografij, zvečer na bodrumskem gradu pa smo glasovali javno, pred polnim avditorijem, kjer se je zbralo kar veliko gledalcev, pa tudi vsi člani tekmovalnih ekip. Skratka nekaj stotin ljudi. Začelo se je z govori političnih dostojanstvenikov, ki so nam dajali občutek, kot da bi jih pravkar potegnili iz zaprašenih omar stalinizma in jih tik pred tem posuli še z naftalinom. Smo sicer preživeli, a s težavo. Ocenjevanje je potekalo tako, da smo v prenosnik pred sabo, ne da bi videli druge žirante, vtipkavali ocene za vsako fotografijo, ki je bila projicirana na platno, tako da do konca vsake kategorije nismo niti mi v žiriji vedeli, katera od fotografij bo zmagala. No, ker je bila projekcija slabša od projekcije na kakšni vaški veselici (projektor so umerili čez dan, ko je žgalo sonce, tako da so bile potem ponoči vse barve »prekurjene«, kot da bi jih projicirali iz pekla); mi v žiriji pa smo jih gledali pred seboj na velikih super sposobnih plazmah in večini gledalcev ni bilo jasno, ali se žirija dela norca ali pa smo bili samo dobro podkupljeni. Zagotavljam vam, da to tega drugega ni prišlo in da moj račun še vedno ostaja prazen, pravzaprav še malo bolj prazen, saj je tako tekmovanje, (kot tudi žiriranje) stvar časti in ne denarja. V tem primeru je bil potrošen denar sicer moj, čast pa njihova, ampak tako pač je v tem našem svetu … No, in ko je na koncu v skupni konkurenci zmagala še gostiteljica Turčija, svetovni prvak v prestižni kategoriji makro pa je postal manj znani Slovenec Rok Kovačič (kot čisto po naključju iz dežele enega od članov žirije), o mega podkupovalni aferi ni bilo nobenega dvoma več. Kje in kaj sploh je Slovenija, pa večina tekmovalcev itak še ni slišala; najbrž preživijo preveč časa pod vodo ... Vse ekipe so se pritoževale, žvižgale in topotale z nogami. Francoz André, ki je prišel v Bodrum z ženo, jo je najbrž v svoji zakonski postelji videl zadnjič, saj je bila ves časa izbora s francosko ekipo, kjer so kar besneli, ker so bili (baje) favoriti. Potem je pa »zajebantski« Magnus še predlagal, da bi se kot po pomoti pred kakšnim Francozom konspirativno pogovarjali, če so nam že nakazali denar za podkupnino. Ampak ostalo je samo pri ideji … na srečo! Jaz sem potem Magnusu predlagal, da v popolni tajnosti še tisto noč zamenjamo sobe ali pa da »pobesnencem« žrtvujemo vsaj njegovo ženo in tri mladoletne otroke, s katerimi je kasneje nameraval podaljšati dopust v Turčiji, a sem kljub njegovi nabritosti naletel na gluha ušesa. Do dveh zjutraj smo se potem v hotelskem lobbyju še pogovarjali (debato smo bogato oljili tudi z all-inclusive koktajli) in skušali pomiriti vsakovrstne razjarjence, potem pa smo na koncu le rekli: »J*** ga!« in šli spat. In trinajsto svetovno prvenstvo v podvodni fotografiji je bilo končano! Moje javljanje pa tudi …

Arne Hodalič