Zakaj bi tekmovali?

Marsikomu se morda zdi »čredno« sodelovati na množičnih tekaških prireditvah. Zatrjujejo, da je veliko lepše teči sam ali v družbi izbranih prijateljev v naravi in ne po ljubljanskih cestah obdan z nešteto ostalih tekačev. Ne samo, da tudi jaz zelo rad tečem skozi gozdove, travnike in polja, to si tudi redno privoščim. Vendar se vseeno z velikim veseljem udeležim treh do petih množičnih tekaških prireditev na leto. Tekmujem torej le en odstotek mojega letnega teka, a takrat znam uživati tudi na cesti.

Zakaj bi torej tekmovali? Morda ste med tistimi, ki ste že našli odgovor, ali pa o tem raje ne razmišljate, da nemara ne bi prišli do rešitve, ki bi vam vzela voljo do tekmovanj? Podobno se zdi, da si zaradi takšne bojazni veliko ljudi ne upa odgovori na življenjsko pomembno vprašanje: Zakaj živimo? Ne samo, da se zelo zabavam pri odgovarjanju na takšna vprašanja. To se mi zdi tudi zelo koristno, saj le kadar poznaš smisel določenega početja, lahko pričakuješ, da boš našel tudi pravo pot.

Torej, zakaj živimo? Globoko v sebi sem prepričan, da živimo za to, da se imamo lepo. Pri tem ne mislim, da bi se imeli lepo na lahkomiseln, hedonističen način. Nasprotno! Mislim, da se moramo imeti lepo na način, ki traja veliko dlje in globlje. Torej tako, da smo v čim večjo korist sebi in tistim, ki jih imamo radi.

V rekreativnem športu vsekakor ne tekmujemo zaradi materialnih nagrad kot to velja v vrhunskem športu. Pa še tam jih večina ne tekmuje zato, saj so velikih nagrad deležni le redki izbranci. Medalja, ki jo dobiš, ko pritečeš svoj prvi »maraton«, ima lahko veliko simbolno vrednost. Morda vam lahko predstavlja dragocen spominek na »novo rojstvo«, ko ste se odločil spremeniti svoje življenje na bolje. Pa vendar ne more biti to pravi odgovor na vprašanje, zakaj bi tekmovali. Teh medalj se kmalu nabere veliko in več kot jih je, manjša je njihova vrednost.

Kar nekaj časa sem se ukvarjal z iskanjem odgovora na vprašanje, kje je smisel vsega tega »cirkusa«. Zakaj se splača tekmovati? Naposled se mi je res posvetilo. Ni naključje, da sem ravno takrat tekel, saj telo vendar deluje kot dinamo: bolj kot se z njim gibamo, bolj se nam v glavi sveti. In tako sem prišel do spoznanja, da je smisel tekmovanj dejansko v boljšem treniranju. Tekmovanja lahko predstavljajo dodatno motivacijo in dajejo občutek družbenega priznanja. Predstavljajo praznik, ko se srečamo in spodbujamo drug drugega. Sam rad rečem, da je ljubljanski maraton tekaški božič. Zaradi čedalje večjega števila tekačev pa se tekaška »predbožična mrzlica« začenja zmeraj bolj zgodaj in v  vedno večjem obsegu. Razlika je le ta, da pred pravim božičem več ljudi zahaja v trgovine (potrošniška svetišča), pri tekaškem božiču pa nas je polno po parkih, gozdovih, pločnikih ...  

Torej v resnici ne treniramo zato, da bi bolje tekmovali, pač pa ravno nasprotno. Tekmujemo zato, da bolje treniramo. Izzivi, ki si jih zadajamo v življenju, igrajo pomembno vlogo. So kot smerokazi življenjske poti. S tem ko si kot izziv zadamo udeležbo na tekaški prireditvi, se hkrati zavežemo, da se bomo do takrat ustrezno pripravljali. Ker ima tekma določen datum, ne moremo prav veliko odlašati s pripravami nanjo. Podobnost lahko najdemo pri učenju. Kadar imamo določen datum izpita, se bomo učenja lotili bolj zavzeto kot če tega nimamo. 

Urban Praprotnik
Objavljenjo v časopisu Dnevnik